»Veliko mi pomeni, da bo drama Prva beseda je mama predvajana kot radijska igra. V besedilu se ukvarjam z zelo široko temo materinstva v sodobni družbi, s položajem ženske v ožji in širši skupnosti, v družini in državi.«
»Ker sem želela čim bolj neposredno, na nek način dokumentarno, prenesti dramsko besedilo v zvočni medij, brez olepševanj, brez pravljic. Ne vem, če drži, da je biti mama najlepša stvar na svetu, vem pa, da dejstvo, da si mama ali pa da nisi mama, vpliva na življenje vsake ženske.«
»Vloga mame je ena najzahtevnejših vlog v življenju in nas preizkuša na vsakem koraku in s svojimi lovkami sega tudi med druge odnose, še posebej partnerske. Igra govori o tem, kako težko je ohranjati zdravo družinsko celico in kako prevečkrat (včasih nehote) poškodujemo sebe in ljudi, ki jih imamo najrajši.«
»Razumevanje ženske v današnjem času ni samoumevno. Prevečkrat je namreč samoumevno, da se v času premikamo nazaj na njive in dojemanje žensk kot mehanizma, ki mora poskrbeti za vse – seveda z moškega vidika. V teh temah pa se pojavljajo nenehna zatikanja, kar pomeni, da osnov še vedno nismo osvojili. V tem okviru je besedilo brutalno aktualno, precizno sestavljeno in pomembno.«
»Z likom Barbare lahko najdem nekaj skupnih točk, saj sem tudi sama brez otrok in se mi zdi, da pristop k najstnikom predstavlja določen izziv, a hkrati bi prav tako kot Barbara naredila vse, kar je v moji moči, da bi jim pomagala in jih zaščitila.«
»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«
